VSE O VZGOJI PARADIŽNIKA?

Potrebuje veliko sonca, bogato gnojena tla in dovolj vode. Gnojimo obilno, lahko s kompostom, hlevskim gnojem ali z organskimi gnojili. Gnojimo mesečno od začetka cvetenja do konca zorenja. Raste naj ob opori (plastične ali bambusove palice). Paradižnik redno zalivamo. Zastiramo ga, da ne raste plevel in da zemlja ostaja vlažna. Mešani posevek: nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.

 

 

 

 

Zdravi plodovi brez škropljenja: Paradižnik sadimo vsako leto na isto mesto v gredi. Izberemo mu sončno in toplo lego. Prednost ima tisti del vrta, ki je najbolj zaščiten pred dežjem. Pred plesnijo, ki ga napade v vlažnih poletjih, ga zaščitimo tako, da rastline prekrijemo, vendar tako, da imajo veliko prostora (zraka) in svetlobe. Folija, ki ne prepušča dežja, naj bo napeta v čim večjem oboku nad rastlinami, tako da imajo paradižnikove rastline veliko prostora za rast. Vsak dan pregledujemo rastline in vse liste, na katerih se začnejo pojavljati sivozelene pege, odtrgamo in uničimo (najbolje, da jih sežgemo).

 

 

 

Paradižnik v posodah: Ne pozabimo, da paradižnik zelo dobro uspeva v posodah. Izkoristimo to njegovo lastnost in si z njim »polepšajmo« terase ter balkone. Vonj paradižnika odganja muhe.

 

 

 

 

 

Sadike sadimo poševno in globoko: Paradižnikovo sadiko sadimo čim globlje, kajti iz stebla poženejo stranske korenine. Več, ko ima rastlina korenin, močnejša bo in bolj zdrava.

 

 

 

 

 

 

Pazite na temperaturo: Paradižnik ne nastavlja plodov pri temperaturi pod 13 oC in nad 32 oC.

 

Češnjevi plodovi: Majhni češnjevi plodovi so idealni za zamrzovanje. Ne sprimejo so, tako da jih lahko posamezne jemljemo iz vrečke. Omakam, juham in drugim jedem jih tako lahko dodajamo celo zimo. Majhni češnjevi paradižniki so primerni tudi na popotovanju, saj jih lahko enostavno shranimo v posodah in cele pojemo. Osvežijo nas, ne da bi se zmočili z njihovim sokom.

 

 

 

 

 

 

 

Zgodovina: izvira iz južne in srednje Amerike. V Evropo ga je prinesel Kolumb v 15. stoletju kot obskurno okrasno rastlino. Uvrstili so ga v skupino s strupenimi, oz. čarovniškimi rastlinami, kot so volčja češnja in kristavec, ker dejansko so vsi iz iste družine razhudnikov (tudi krompir, paprika, jajčevec). Dolgo je trajalo, predno so Evropejci začeli z gojenjem paradižnikov. Jasno, da so Italijani prvi ugotovili kulinarično vrednost sočnega rdečega ploda. Šele v 18. stoletju se je začela masovna pridelava paradižnika. Danes je paradižnik najbolj razširjena vrtnina na svetu.