Rdeča pesa

Rdeča pesa (Beta vulgaris L. var. conditiva)
Zelo zdrava vrtnina, vsebuje veliko železa in silicija, zato naj bi jo imeli na jedilniku vsaj enkrat tedensko.
Prenaša tudi hladnejše podnebje. Potrebuje rahla, hranljiva humozna in vlažna tla. Sejemo jo od srede aprila (če mlade rastline ulovi mraz, gredo lahko v cvet) do srede junija. Boljša je kasnejša setev, saj jo pobiramo kasneje in imamo svežo zelenjavo pozno v jesen (oktober, november). Raje ima vlažna kot sušna poletja. Ne pozabimo je razredčiti. Mlade rastlinice pohrustamo surove, najbolje skupaj s solato. Hvaležna bo za dognojevanje z rastlinsko prevrelko. Naj ne raste v bližini blitve in špinače.
Za skladiščenje jo pobiramo čim kasneje, vendar pred prvim mrazom. Korene izkopljemo v sončnem in suhem vremenu proti večeru in jih shranimo v zasipnici (mivka) pri 3-4 ºC. Korenov NE peremo, liste odvijemo (odtrgamo).
Rdečo peso obvezno sočimo, najbolje skupaj z jabolki. Intenzivna rdeča barva izvira iz glikozida betanina, ki se ga lahko ekstrahira in uporablja kot naravno barvilo. Začimbe, ki se ujemajo z rdečo peso, so kumina ali kimel, koper, kisla smetana, hren, pasta iz japonskega hrena vasabi ter pomarančni in limonin sok.

Zgodovina: v antični Grčiji so poznali rdeče in bele pese. Rdeča pesea je sorodnica blitve in sta se v zgodovini skupaj razvijali. Prvi zgodovinski viri o pridelavi rdeče pese pa so iz 16. stoletja iz Srednje Evrope.