Bob, “super-stročnica”

Bob je ena najstarejših gojenih stročnic na slovenskih tleh. Je bogat z beljakovinami in minerali, enostaven za vzgojo, bogati vrtna tla in odganja voluharje.

 

 

 

VZGOJA BOBA
 Sejemo ga oktobra in novembra ter februarja in marca. Bob ne mara visokih temperatur, potrebuje veliko vlage, zlasti v času cvetenja (v suši zalivamo) in prenaša močan veter (služi kot vetrobran občutljivejšim rastlinam). Sejemo ga v vrste na razdaljo 60×15 cm, 5 cm globoko.

 

 

 

 

 

 

 

 

Priporočeno je, da, ko se cvetovi počasi obarvajo črno in ima rastlina prve nastavke strokov, odstranimo (odščipnemo) vrh, zato da gredo hranilne snovi v rastoče stroke. S tem preprečimo tudi napad uši, saj imajo le te najraje mlade poganjke. Bob pobiramo od junija naprej, 8-10 tednov po setvi. Bob s svojimi bujnimi koreninami rahlja tla in jih bogati z dušikom.

 

 

 

 

 

 

BOB NA SLOVENSKEM
Bob so v naših krajih pridelovali že 7.000 let pred našim štetjem. Slovenci smo ga gojili in jedli še pred fižolom: BOBA SE NAJEJ IN GORA SE TE BO BALA. Večinoma so jedli mlado stročje in zrnje. Iz zmletega semena so kuhali kašo, kruh pa so pekli iz pšenične moke pomešane z bobovo moko. Pražen bob je nadomeščal tudi kavo. Danes mlado bobovo stročje ali mlada in suha semena pripravljamo kot fižol: v juhah, enolončnicah, omakah, kot prilogo in v solati. Sveža mlada semena kuhamo največ 10 minut, suha pa namakamo čez noč in nato kuhamo. Kuhana semena lahko tudi pražimo (pražen bob ima okus po lešnikih).